Zagotovo je prav vsakdo izmed nas slišal, da je lepota subjektivna stvar, ki je odvisna od kulturnega ozadja. Pomislimo samo na to, kaj je pomenila lepota v času baroka. Za lepo žensko je npr.  takrat veljala takšna ženka, ki bi glede na današnje standarde bila obsojena kot preveč debela. Potem lahko glede tega, kaj pomeni lepota v odnosu do kulture, pogledamo še na afriška plemena, ki ženskam storijo nositi obroče okrog vratu, da se jim ta podaljša.

Zagotovo bo le redek zahodnjak rekel, da je takšna ženska zanj simbol tega, kar pomeni ženska lepota.

Isto kulturno posredovanje pri pojmovanju lepega potemtakem velja tudi za grdo. Če to kulturološko poanto uporabimo za konkretnejši namen, iz nje izhaja, da se občutje tega, kaj je lepota, spreminja tudi od osebe do osebe, ne samo od kulture do kulture. Iz lastnih izkušenj vemo, da je lepota stvar o kateri se le stežka debatira, da namreč nekoga, ki mu nekaj ni všeč, praktično ni mogoče prepričati z argumentom, da bi mu postalo lepo. Relativizem tega, kaj pomeni lepota, je torej enkrat posredovan skozi kulturo, drugič pa skozi individualne okuse.